Menu

ŠE EN DAN

(E. Herman/J. Dirnberg)

Vsak med nami sanja svoje sanje,
vsak med nami kdaj zaide čez,
kjer je meja pameti in je doma spoznanje,
da smo v teh nervoznih časih vsi malo čez les.

Še en dan zbujamo se vsak na svoji strani,
nismo skregani o ne,
to je pač tradicija med nami.

Kdo zajema svet z veliko žlico,
kdo na kruh namaže si pravico,
kdo se bo za grehe druge roke pokesal,
kdo bo prvi ki bo enkrat slabo vest priznal.

Še en dan zbujamo se vsak na svoji strani,
nismo skregani o ne,
to je stvar tradicije med nami.

Z roko v roki, iz iste vreče,
mene hoče tebe neče,
ti boš mene, jest bom njega,
jutri bova spet kolega.

Še en dan zbujamo se vsak na svoji strani,
nismo skregani o ne,
to je stvar tradicije med nami.

Še en dan zbujamo se vsak na svoji strani,
nismo skregani o ne,
to je stvar tradicije med nami.

Nismo veliki, bolj malo nas je,

vendar smo pridni in dobri ljudje,

našo deželo in ves ta naš rod,

ljubimo srčno, ne gremo od tod.

 

Človek kar nekaj ljubezni ima,

vsaka od njih kdaj po svoje je šla,

le domovina nikoli ne bo,

ti pomahala v bridko slovo.

 

V meni bije slovensko srce,

objema morje, objema gore,

ko se trobojnica dvigne nad vse,

v meni bije slovensko srce.

 

Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,

belo, modro, rdeče za nas,

belo, modro, rdeče za nas.