Menu

LASTOVKA

 (J. Robežnik/M. Jesih)

Lutnja je ubita, ugasnil je čas,
ogenj je izgubil svoj jarki obraz,
strmo, uporno, gre trpki mir,
v srca se useda, neba ni nikjer.

Takrat zaihtiš, za tisoče ljudi,
takrat zaihtiš in to še nisi ti,
vate pride drobna, drobna ptica,
ona sladko žalost zvabi ti na lica,

Kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Spominjanje je trudno, današnji dan boleč,
v mislih kaj še pride, je več kot odveč,
tesnoba je povsod, kjerkoli vase vdreš,
in najbrž si nikoli, do kraja ne prispeš.

In ihtiš, ihtiš, za tisoče ljudi,
ihtiš, ihtiš, ihtiš in to si tudi ti,
vate prišla je, drobna, drobna ptica,
in ona bridko žalost vabi ti na lica.

Kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka,
kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Morda zato izbrala ravno je srce,
ker tam je toplo, toplo, zato ker smo ljudje,
kaj jo je prignalo, odkod je le prišla,
čisto noter vate jokat lastovka.

Nismo veliki, bolj malo nas je,

vendar smo pridni in dobri ljudje,

našo deželo in ves ta naš rod,

ljubimo srčno, ne gremo od tod.

 

Človek kar nekaj ljubezni ima,

vsaka od njih kdaj po svoje je šla,

le domovina nikoli ne bo,

ti pomahala v bridko slovo.

 

V meni bije slovensko srce,

objema morje, objema gore,

ko se trobojnica dvigne nad vse,

v meni bije slovensko srce.

 

Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,

belo, modro, rdeče za nas,

belo, modro, rdeče za nas.