Menu

SVOBODNO SONCE

(A. Klinar/D. Velkaverh)

Sanjam deželo, ki pravični mir pozna,
dolga je cesta, po kateri prideš tja.
Ta pot je brez konca, a vodi naprej

Premnoga življenja ugašajo ob njej.
Krste junakov zamudile so pokop,
mati zaman je položila cvetje v top,
žaluje še zemlja, oblita s krvjo,
svinčeno je morje, železno je nebo.

Svobodno sonce, naj sije spet,
na to deželo in na ves svet,
svobodna pesem za vse ljudi,
topov grmenje naj preglasi.

Mrtvi zvonovi so bili brez zaklonišč,
zadnja svetloba bo razuma blede blišč,
a človek ne more verjeti v temo,
odprimo vsa okna in ozrimo se v nebo.

Svobodno sonce, naj sije spet,
na to deželo in na ves svet,
svobodna pesem za vse ljudi,
topov grmenje naj preglasi.

Katedrale, mostovi, domovi, bolnišnice,
gledališča, plesišča, magistrat.
Stvari izgubljajo imena,
vse bolj kot hiše so brez vrat.

Svobodno sonce, naj sije spet,
na to deželo in na ves svet,
svobodna pesem za vse ljudi,
topov grmenje naj preglasi.

Nismo veliki, bolj malo nas je,

vendar smo pridni in dobri ljudje,

našo deželo in ves ta naš rod,

ljubimo srčno, ne gremo od tod.

 

Človek kar nekaj ljubezni ima,

vsaka od njih kdaj po svoje je šla,

le domovina nikoli ne bo,

ti pomahala v bridko slovo.

 

V meni bije slovensko srce,

objema morje, objema gore,

ko se trobojnica dvigne nad vse,

v meni bije slovensko srce.

 

Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,

belo, modro, rdeče za nas,

belo, modro, rdeče za nas.