Menu

OJ, LE ŠUMI

(A. Funtnek/D. Jenko)

Oj, le šumi, gozd nad mano, senčni gozd na tujih tleh!
Zdi se mi, da pesem znano poješ o nekdanjih dneh!
Daleč plove misel meni čez planine in ravni:
Da, to gozd je moj zeleni, ki nad mano zdaj vrši!
Da, to spet so trate rodne, ki jih lepših ni na svet,
Polja zrem, vrtove plodne vse kot bilo prejšnih let!
Šumi, šumi, gozd zeleni, pesem poj o prešlih dneh!
Kaj ti veš, kako je meni, ko medlim na tujih tleh!
Kaj ti veš, kako je meni, ko medlim na tujih tleh!

Nismo veliki, bolj malo nas je,

vendar smo pridni in dobri ljudje,

našo deželo in ves ta naš rod,

ljubimo srčno, ne gremo od tod.

 

Človek kar nekaj ljubezni ima,

vsaka od njih kdaj po svoje je šla,

le domovina nikoli ne bo,

ti pomahala v bridko slovo.

 

V meni bije slovensko srce,

objema morje, objema gore,

ko se trobojnica dvigne nad vse,

v meni bije slovensko srce.

 

Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,

belo, modro, rdeče za nas,

belo, modro, rdeče za nas.