Menu

ZELENA DEŽELA

(M. Vlahovič/B. Szomi Kralj)

Ta zelena dežela me prevzame,
ko vozim po cesti do Ljubljane,
tu imam ljubezen
tukaj sem doma.

Povsod sem bil čisto sam,
pot za kruhom vodi vedno drugam.
Prevozil sem tisoč cest,
videl blišč in bedo tujih mest.

Ta zelena dežela me prevzame,
ko vozim po cesti do Ljubljane,
tu imam ljubezen
tukaj sem doma.

Pogled na Savo tako me gane,
da oko zarosi in v hribe ujame,
solza pravi srcu, da sem tukaj doma,
da sem tukaj doma.

Pel sem pesmi in lagal,
tuje ženske v zvezda koval.
Iskal sem dom, toda zaman,
v srcu je le tisti, ki ga poznam.

Ta zelena dežela me prevzame,
ko vozim po cesti do Ljubljane,
tu imam ljubezen
tukaj sem doma.

Pogled na Savo tako me gane,
da oko zarosi in v hribe ujame,
solza pravi srcu, da sem tukaj doma,
da sem tukaj doma.

Doma rojaku stisnem roko,
in mi reče: nisi sam!
Ti si naš, mi smo tvoji,
Ne hodi več drugam.

Ta zelena dežela me prevzame,
ko vozim po cesti do Ljubljane,
tu imam ljubezen
tukaj sem doma.

Pogled na Savo tako me gane,
da oko zarosi in v hribe ujame,
solza pravi srcu, da sem tukaj doma,
da sem tukaj doma.

Le tega se kupiti ne da, ker sem jaz
tukaj doma, tukaj doma......

Nismo veliki, bolj malo nas je,

vendar smo pridni in dobri ljudje,

našo deželo in ves ta naš rod,

ljubimo srčno, ne gremo od tod.

 

Človek kar nekaj ljubezni ima,

vsaka od njih kdaj po svoje je šla,

le domovina nikoli ne bo,

ti pomahala v bridko slovo.

 

V meni bije slovensko srce,

objema morje, objema gore,

ko se trobojnica dvigne nad vse,

v meni bije slovensko srce.

 

Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,

belo, modro, rdeče za nas,

belo, modro, rdeče za nas.