Menu

KO ZVONOVI ZAPOJO

(A. Šifrer/A. Šifrer)

Ko zvonovi zapojo, v sebi čutim novo moč,
sok svetlobe bo popila, nova žejna noč,
ko zvonovi zapojo.

Starec sklonjen nad zemljo in poboža jo z roko,
s svojo hrapavo dlanjo, kot da začutil bi slovo,
ko zvonovi zapojo.

Ko končajo se poti, ko naenkrat jih več ni,
ko si le še sam s seboj, kot se zgodilo je nocoj,
ti zvonovi zapojo.

Molitve novih dni počasi odkrivajo sledi
do koč osamljenih ljudi.
Le pajčevina še drži do skritih pesmi,
ki smo jih ukradli večnosti.

Vem, da je vse več ljudi, ki ne slišijo zvonov,
ko se v poznih urah sami z dela vračajo domov
in zvonovi zapojo.

Vsi osamljeni ljudje so le školjke stisnjene,
ki začutiš jih šele, ko školjka sama se odpre
in zagledaš bisere.

Molitve novih dni počasi odkrivajo sledi
do koč osamljenih ljudi.
Le pajčevina še drži do skritih pesmi,
ki smo jih ukradli večnosti.

Ko zvonovi zapojo, v sebi čutim novo moč,
sok svetlobe bo popila, nova žejna noč,
ko zvonovi zapojo. 

Nismo veliki, bolj malo nas je,

vendar smo pridni in dobri ljudje,

našo deželo in ves ta naš rod,

ljubimo srčno, ne gremo od tod.

 

Človek kar nekaj ljubezni ima,

vsaka od njih kdaj po svoje je šla,

le domovina nikoli ne bo,

ti pomahala v bridko slovo.

 

V meni bije slovensko srce,

objema morje, objema gore,

ko se trobojnica dvigne nad vse,

v meni bije slovensko srce.

 

Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,

belo, modro, rdeče za nas,

belo, modro, rdeče za nas.