Menu

VRAČAM SE

(A. Soss/B. Šomen)


Prihajam kakor misel žalostna,
kot veter, ki med brinjem dozori,
in nosi me čez kraški svet nazaj.

Za hribom gozd, za gozdom morje je,
kamnita hiša čaka, čaka me,
da stečem, da odprla vrata bom
v svoj stari dom.

Ah to sem jaz v otroštvu zrel otrok,
ki je v zraščenih dlaneh
prodajal smeh in tu in tam solze
zrele za vasjo na gmajni.

Kjer sonce je postaralo ljudi
in zrahljalo je zvonik.
Kakor zgodaj oveneli cvet
vračam se brez besed.

Odprta so vsa okna v njih nebo
 gnezdi kot samotni čas,
ki z mano gre, mi zgubal je obraz.
V nič je spremenil mi sanje,

da srečna sem in me kot lanski sneg
spihal z burjo čez moj Kras.
Zdaj vračam se in sama bom prerasla Kras
in sama bom prerasla čas.

Da srečna sem in me kot lanski sneg,
spihal z burjo čez moj Kras
Zdaj vračam se in sama bom prerasla Kras
in sama bom prerasla čas.

Nismo veliki, bolj malo nas je,

vendar smo pridni in dobri ljudje,

našo deželo in ves ta naš rod,

ljubimo srčno, ne gremo od tod.

 

Človek kar nekaj ljubezni ima,

vsaka od njih kdaj po svoje je šla,

le domovina nikoli ne bo,

ti pomahala v bridko slovo.

 

V meni bije slovensko srce,

objema morje, objema gore,

ko se trobojnica dvigne nad vse,

v meni bije slovensko srce.

 

Saj bije v ritmu zdravljice v en glas,

belo, modro, rdeče za nas,

belo, modro, rdeče za nas.