Menu

SLOVENSKEGA NARODA SIN

(T. Domicelj/T. Domicelj/S. Avsenik ml.)

 

Na planini je živel, rad je stare pesmi pel,
se življenja veselil, mnogo vinca je popil.

 

Ko je prvič šel v svet, si pripel rdeč je cvet,
ki ga z žuljavo roko, mati dala je v slovo.

 

Oče zgubljal ni besed, bil je vajen tujce klet,
fantu dal je v spomin, zeleneči rožmarin in dejal:

 

"Koder hodil boš z njim, vedi da si,
le slovenskega naroda sin!"

 

Sam utiral si je pot, videl mnogo je zarot,
težko se premagoval, ker ubijati ni znal.

Večkrat jokal je naglas, čakal je vrnitve čas,
nič več ni le zmagoval in zato si je lagal iz dneva v dan:


"Ni mi mar bolečin, z njimi živim, kot slovenskega naroda sin!