Menu

LJUBIM TE LJUBLJANA BELA

(B. Adamič/M. Hafner/T. Habe)

Od vseh preprostih besed meni najlepše zveni beseda zemlja.
Od vseh preprostih imen meni najlepše zveni ime zemlja.
Vsa mi diši po trpljenju in znoju,
Vsa mi diši po tisočletnem opoju ljubezni in tople krvi.

 

Vse, vse le njej velja, še v ljubljene žene objemu slišim njo.
Prav vse le njej, njej velja, v brbljavi besedi otroka slišim le njo.
In v vetru, ki v belih se brezah igra,
Ona šumi, šumi mehko do srca, o ljubezni trpljenju ljudi.

 

O zemlja, pod Triglavom rajski si vrt,
S svobodnim soncem v zibel položena,
Z lepoto pogrnjeni prt.
Ti skopo hrano trtam, oljki daješ
In ruju in brinju sredi kraških tal,
Krasiš Gorenjsko nam s cvetovi ajde,
Dolenjske griče bogatijo brajde.
Krasijo polja zlati klasi žita,
Rumene buče v prekmurskih vaseh,
koruze njive, hmelj in bele breze,
Gozdovi, travniki zavetje vseh.